Novosti

05.02.2011.

CANKARJEV DOM, LJUBLJANA, 15.2.2011.

KONCERT LJUBEZNI


Komu drugemu bi lahko pripadala čast, da se na Valentinovo pokloni ljubezni, komu drugemu kot brezčasni Josipi Lisac, ki nikoli ne pade v tisti prostor, ki bi mu lahko rekli sentimentalnost, poceni patetika, pretiravanje, romantično sejanje rožic, zaobljub in sipkih grenkih gradov v oblakih. Valentinovo je lahko tudi past, tega se vsi zavedamo, sploh v času poploščenosti, v katerem živimo. Je lahko instant izcedek marketinških muh enodnevnic. Toda ne, Josipi je dovoljen sprehod po tanki meji, ki je že davno nad vsemi mejami, in s svojim nastopom, ki je več kot nastop, je prezenca, vedno znova dokazuje, ne samo, da zmore, temveč tudi, da mora, saj je k temu poklicana in nenazadnje tudi nima druge izbire kot te, da nas uči leteti in lebdeti. Če obstaja pri Josipi Lisac imperativ, potem je ta nedvomno edini. Imperativ deliti, kar ji je bilo dano. In deliti bogato in brezpogojno izhajajoč iz svoje vokacije. Torej ljubezen da, a tista, ki v nas ustvarja opolnomočenje. Intimna samosvoja pot nastajanja. Gallussova dvorana Cankarjevega doma je polna, in ko čakamo na vstop, me še najbolj veseli, da je publika tako raznolika, od starejše do zelo mlade. Kar je vsekakor še en dokaz, da glasba preskakuje ovire časovne determiniranosti, in da je nedvomno Josipa tej časovni domenjeni konvenciji kos. Le kako bi bilo drugače, Živi po svome in je Boginja. Je arhaična in je moderna, zaobjema čas, ga pospešuje in ga zaustavlja. In ta domena pripada čarovnikom, svečenikom in bogovom. Če kdaj doživiš, da je vse tako, kot mora biti, da si varen, in da lahko varno potuješ po tem svetu in po vseh ostalih galaksijah, je potem to v trenutku, ko Josipa stopi na oder in iz sebe spusti glas. Nalašč rečem spusti. Kajti zdi se, da stoji na odru kot maestozni izum Nikole Tesle, ki je sposoben prevajati kozmične orgonske energije. Imeti glas ni samo stvar tehnike in fiziologije, (čeprav vemo, da se za vsem tem znanjem in veščino skrivajo leta in leta, ure in ure vadbe, krvavega dela, odrekanja in bitke, in da nobeno ustvarjanje ne bi smeli pretirano mistificirati) – a tudi brez notranje karizme, ki korenini v notranji stkanosti, v harmoničnosti notranjih svetov – tudi >zunanja harmonija< ne bi bila taka, kot je. Nisem strokovnjakinja za glasbo, a lahko čutim in lahko si dovolim, da me njeno vodstvoodklepa, da rahlja vse oblike anesteziranosti, da budi in vodi kot mojstrica ali svečenica svoje učence na tista polja, ki se jim reče ljubezen, pogum, upanje, strast. Josipin nastop je skromen. Vem, malce se boste zdrznili. Ampak da, v njeni veličini je skromna. Je človeška in preprosta, in zato lahko lebdi. Njena boginja je stvarna, obstaja. Je, diha, da, tudi kašlja, saj je prebolela gripo, torej dokazuje, da je tudi ranljiva in krhka, in tedaj je v svoji navidezni>nepopolnosti< še bolj dovršena, je z nami. Zato lahko posega po najbolj skritih sanjah, zato lahko stoji na odru in nam daje občutek, da leti, zato z lahkoto prehaja onkraj in nas še vedno po človeško opominja, da smo tu, da smo zgoščeni na ta planet, da ustvarjamo svojega daimona. Vabi nas, da postanemo v našem globljem bistvu, to, kar sanjamo, to, kar si želimo, to, k čemur stremimo. Josipaje paleta resnosti, resnobnosti in dramatičnosti, je preplet skromnosti in ekstravagance, je fino tkana in neulovljiva čipka duhovitosti in prikupne zmedenosti, je akter in je opazovalec, preprosto JE. In nikoli ne pozabi na dejstvo, da smo vsi del enosti, da smo povezani in da brez njene publike ne bi šlo. Njen hvala je iskren in doživet. Ve, zakaj se zahvaljuje. Ne za pozornost, ne za obisk, ne za kupljene vstopnice, zahvaljuje se za izkušnjo povezanosti. Oddajanje in sprejemanje je krogotok. In ko je krog sklenjen, smo lahko le še skromno hvaležni. Da smo, da je. Da ljubezen je.

Maja Gal Štromar, igralka in pisateljica